Kateri je pravi

 Bil je on, moški katerega sem videvala v nakupovalnem centru. Hitro povem Kaylie naj se obrne, a ona ga ni več videla. Res je kot duh, se pojavi in izgine.  Kaylie: Verjetno je kakšen paparazz. Jaz: Upam, da ne, ker je kar strašno, da te takole nekdo zasleduje. Kaylie: Vem ja, pojdiva spat. Znašla sem se na nekem kraju, ki ga ne poznam. Bilo je kot v pravljici, nebeško modro morje in nebeško modro nebo z nekaj belimi oblaki, palme, pesek, pomol, gugalnica v vodi in hiška na vodi. Opazovala sem vse okrog sebe, videla sem celo delfine. Iz hiške sem se odpravila po pomolu proti obali, stemnilo se je. Videla sem veliko ljudi, ki plešejo in pojejo v enem od lokalov. Plesalke so bile oblečene v havajske obleke. Od nekdaj so mi bila všeč ta oblačila.  Vse sem opazovala od daleč, nisem si upala iti bližje, ker sem bila sama. Usedla sem se na  ležalnik in opazovala ljudi. Mikalo me je, da bi se usedla za mizo in jih od bližje opazovala, a mi je nekaj govorilo, da naj osta...

 Naslednji dan sem odšla v svojo najljubšo kavarno ob plaži. Kaylie je šla s starši k svoji babici, tako da sem cel dan sama. S seboj sem vzela računalnik in malo pregledovala trače. Nič novega, ona je v razmerju z njim, drugi jo vara, 2 se bosta ločila... Niso več zanimivi, res ne. Odločila sem se, da grem v nakupovalni center po nekaj oblačil za novo šolsko leto. Seveda bo Kaylie jezna, ko hudič, ampak ne morem samo gledati v zrak cel dan. Oblekla sem se in odšla v center. Nakupovalni center je bil nabito poln, seveda so ravno razprodaje, saj so vedno en teden pred začetkom šole. Odšla sem po nakupih, dobila sem kar nekaj lepih stvari. Medtem, ko sem se sprehajala, sem v vsaki izložbi videla moškega in vsakič, ko sem se obrnila, ga ni bilo več. Ali se mi blede ali kaj? Verjetno sem spila že preveč kave in imam samo privide. Usedla sem se v restavracijo in naročila za jest. Medtem, ko sem čakala na hrano, sem Kaylie pisala, kako se ima. Pogledala sem gor in spet videla moškega. Po...

Budilka je zvonila točno ob 7.00. Seveda imam še dodanih 10 dremežev, no, Kaylie jih ima 20, ampak jo moram vseeno jaz zbudit. Vstala sem in najprej šla zbudit Kaylie.  Jaz: Kaylie vstani! Kaylie: Nočem! Vse kar je naredila se je obrnila in pokrila nazaj. A jaz sem vedela, kaj jo bo zbudilo. Najprej sem se šla zrihtat. Ko sem se umila in naredila frizuro, sem se še oblekla. Odšla sem v kuhinjo in skuhala kavo. Vonj kave Kaylie vedno prebudi. Še obrnila se nisem, je bila Kaylie že za mizo, oblečena in pripravljena na odhod. Kaylie: No, punca. Kje je moja kava?  Nič ni boljšega, kot vonj jutranje kave. Jaz: Evo, prihaja. Spili sva kavo in se odpravili proti univerzi. Kampus na univerzi je res lep in vidim, da se bom kar dosti časa zadržala na tej zelenici.  Ker kampusa še nisva poznali, sva za pomoč vprašali varnostnika. Usmeril naju je proti knjižnici. Ko sva prišli do knjižnice je tam stal on, moj bivši. Moram priznati, da je še vedno hud, sploh tiste njegove mišice, n...

  In spet je tukaj ponedeljek, najbolj dolgočasen in beden dan v tednu. Zakaj se teden sploh začne s ponedeljkom, zakaj se ne začne recimo s sredo in gremo 2x v šolo in potem vikend? In imenovati bi se moral dolgočasnež in ne ponedeljek. No, ni važno. Današnji ponedeljek je eden najboljših, to pa zato, ker se Kailey danes seli k meni. Končno bova skupaj in čisto neodvisne od drugih. Čez en teden greva na faks. Obe sva se vpisali na Pepperdine University, tukaj v Malibuju. Medtem, ko čakam Kailey, gledam svojo najljubšo serijo. Telefon mi zavibrira in vidim že 5 neodgovorjenih klicev od Kailey in 10 sporočil. Ojoj, ne piše se mi dobro. Tako sem hitela k vratom, da sem do tja skoraj dvakrat padla. Ko odprem vrata, je Kailey vstopila vsa vesela.  Kailey: Heeeeej giiiirrrrlll Jaz: Končno si prišla!! Kailey : Hja, bi bila prej, če tebe ne bi čakala 10 minut, da mi prideš odpret. Jaz: Oprostii, ampak današnji del je bil tako napet, da sem se čisto zatopila. Kailey: Ja, ja, razum...

To, da si že dolgo želim napisati zgodbo, je nora misel, ampak ker sem tudi sama nora, se mi ne zdi tako noro. Zakaj si sploh želim pisati? Zakaj hočem svoja čustva izliti na papir? Kaj se dogaja z mano? Zakaj hočem svoje sanje deliti z drugimi? Hja, še sama ne znam odgovoriti na ta vprašanja, kako bodo šele drugi? No, tako sem zmedena, da se nisem niti predstavila. Ime mi je Riley in prihajam iz Malibuja v Kaliforniji. Ja, živim v tisti hiški ob obali, kjer si želijo živeti prav vsi, a žal za vse ni prostora, še sama sem komaj kupila hišo, ne zato, da si je ne bi mogla privoščiti, pač pa zato, ker je tako povpraševanje za njih. Čim je na oglasih, da se hiša prodaja, je v roku dveh ur že prodana. Ljudje se za njih zagrebejo tako, kot se ženske za par čevljev na black firday razprodaji. Prihajam iz bogate družine, starša sta partnerja ene največje glasbene založbe – Billboard. Imata 40 % delnic tega podjetja. Ja, res se sliši super in tudi je, ker lahko vidiš slavne osebe in si lahko sk...