2. POGLAVJE (2.del)
Budilka je zvonila točno ob 7.00. Seveda imam še dodanih 10 dremežev, no, Kaylie jih ima 20, ampak jo moram vseeno jaz zbudit. Vstala sem in najprej šla zbudit Kaylie.
Jaz: Kaylie vstani!
Kaylie: Nočem!
Vse kar je naredila se je obrnila in pokrila nazaj. A jaz sem vedela, kaj jo bo zbudilo. Najprej sem se šla zrihtat. Ko sem se umila in naredila frizuro, sem se še oblekla.
Odšla sem v kuhinjo in skuhala kavo. Vonj kave Kaylie vedno prebudi. Še obrnila se nisem, je bila Kaylie že za mizo, oblečena in pripravljena na odhod.Kaylie: No, punca. Kje je moja kava? Nič ni boljšega, kot vonj jutranje kave.
Jaz: Evo, prihaja.Spili sva kavo in se odpravili proti univerzi. Kampus na univerzi je res lep in vidim, da se bom kar dosti časa zadržala na tej zelenici.
Ker kampusa še nisva poznali, sva za pomoč vprašali varnostnika. Usmeril naju je proti knjižnici. Ko sva prišli do knjižnice je tam stal on, moj bivši. Moram priznati, da je še vedno hud, sploh tiste njegove mišice, njami. Riley nehaj razmišljati o tem!! Obrnila sem se h Kaylie in ji povedala, da je Cameron pri pultu. Kaylie je samo zavila z očmi in se odpravila proti njemu. Mi je že žal, da sem ji povedala.
Kaylie: Hej William, kaj hudiča ti počneš tukaj?
Cameron: Ooo, gospodična Green, kako smo?
Kaylie: Dallas, ne izivaj. Veš, da mi ni všeč, ko me kličeš po priimku.
Cameron: Vem, ampak malo te moram hecat.
Kaylie zavije z očmi: Ha, ha, ha.
Cameron: Zanima me kaj počnem tukaj? Tukaj hodim na šolo.
Ko sem to slišala me je pot oblil, vrnili so se tisti spomini, za katere sem mislila, da so že izginili, a očitno niso.
Cameron: Riley ne rabiš se skrivati za policami, sem te že opazil.
Hjooj, nikoli se ne znam dobro skriti, očitno bom morala pogledat na YouTube, kako se skrivati. How do you do in te fore....
Jaz: Cameron, živjo.
Cameron: Kako smo uradni. Zakaj si tako uradna?
Kaylie: Ti že dobro veš, zakaj je tako uradna ali si slučajno pozabil?
Cameron: Ne Kaylie, nisem in še danes mi je žal.
Jaz: Kaylie, pojdiva po knjige in greva.
Brez pozdrava sva odšli do pulta prevzeti knjige. Ker sva morali izpolniti še neke dokumente, sva se usedli ravno nasproti Camerona.
Cameron: Punci, lepo se imejta. Se vidimo pri pouku.
Joj, zakaj mi še vedno mežika? Vedno, ko mi je pomežiknil sem začutila metuljčke v trebuhu, tudi tokrat. Ali mu oprostim? Ali me bo spet osvojil s tem svojim nasmeškom?
Kaylie: Punca, da niti pomisliš ne!
Jaz: Pomislim kaj?
Kaylie: Vidim te tvoje oči, kako ga gledajo. Si že pozabila, kaj ti je naredil?
Jaz: Ja, saj vem. Ampak priznaj, da je še vedno hud.
Kaylie: Okej, to je res. Če takrat ne bi hodila z Dylanom bi bil on moj.
Postrani jo pogledam.
Jaz: Pri tebi se res ne ve, kdaj misliš resno in kdaj ne.
Kaylie: Okej, tudi to je res haha.






Komentarji
Objavite komentar